Javno pismo v podporo uporu delavcev Mariborske livarne- EN BOJ!
Priporočamo v branje in podpiramo.
Javno pismo v podporo uporu delavcev Mariborske livarne- EN BOJ!
"Maribor se danes sooča z 18,3% nezaposlenostjo, med mlajšo populacijo pa je ta celo bliže 50%. V Mariboru,
ki je nekoč veljal za najbolj industrializirano mesto v bivši Jugoslaviji, se prvič po drugi svetovni vojni soočamo
z
lakoto
in splošnim pomanjkanjem,
veča se število
brezdomcev, ekonomskih migrantov ter beg
možganov. Gre za mesto, ki bo s težavo preneslo izgubo še dodatnih 500 delovnih
mest
znotraj dveh podjetij, ki tvorita Mariborsko livarno. Da ne
govorimo o dodatnem bremenu, ki ga bodo zaradi tega nosili ne le
delavci in njihove družine, ampak vse mesto.
Tako ni čudno, da bodo delavci organizirali protestni pohod po mestu,
ki se bo pričel v soboto, 18. maja, ob 12h na Trgu Vstaje (bivši Trg
Svobode)."
Po zapletih in nepravilnostih pri EPK, sedaj enako tudi z EPM.
"Pisarna EPM je bila glede na zahtevnost projekta
predimenzionirana. Ob prevzemu so bile v njej zaposlene 4 osebe za čas
trajanja projekta, 2 osebi sta delali preko podjemnih pogodb, 2 osebi
sta sodelovali preko programa javnih del, 7 oseb pa je delalo preko
študentskih napotnic. Po pregledu poročil smo ugotovili, da so nekateri
študentje delali tudi 16 ur dnevno in mesečno opravili 273 delovnih ur,
kar je v nasprotju z zakonom.
- Ob pregledu delovanja pisarne EPM smo ugotovili,
da so se vodilni s posameznimi organizacijami dogovarjali in posledično
financirali določene projekte brez ustreznih razpisov (tudi do višine
9.661 EUR). Za službene poti tudi niso pridobivali naročilnic, nekatere
aktivnosti pa niso primerno zavarovali in odpovedali, kar vsakodnevno
dodatno bremeni proračun projekta (npr. odpovedane letalske karte ali
nočitve). Ob tem so se neracionalno odločali za promoviranje projekta
(npr. revija Kapital)."
Pozivamo vas k podpisu spodnje peticije proti lovu na ptice, hkrat pa opozarjamo na antropocentričnost diskurza v katerem ptice imenujemo "škodljivke", "povzročiteljice gospodarske škode" in "lovna divjad". V tem kontekstu opozarjamo na koncept inherentne vrednosti živali (sinonima: intrinzična, lastna vrednost), ki je oblikovan na naslednjih postavkah:
- živali niso sredstvo za doseganje človeških ciljev, ampak so cilj same po sebi;
- živali imajo vrednost izključno zaradi svojih lastnih, tj. neodnosnih lastnosti;
- živali imajo objektivno vrednost, tj. vrednost, ki je neodvisna od njihove uporabnosti za človeške namene.
Inherentna vrednost živali je torej vrednost, ki presega ekonomsko vrednost živali kot potrošnega blaga. Več na: www.zazivali.org.
»Še zadnja,
a ne najmanjša ovira (ki je zlasti opazna v Franciji, problem pa je splošen: to
smo pred kratkim na krut način spoznali v Španiji, in sicer s pogromi zoper
andaluzijske Maročane) preprečuje nastanek »evropskega ljudstva«: to je dejstvo,
da evropsko državljanstvo znotraj meja trenutne Unije ni zasnovano kot priznavanje
pravic in prispevkov vseh skupnosti
na evropskih tleh, temveč kot postkolonialno ločevanje »avtohtonih« in »alogenih«
populacij. Zato je evropska skupnost izpostavljena identitetnim krčem vseh
vrst, po vzoru vzajemne krepitve izključevanj in komunitarizmov (tudi »nacionalnih«,
»laičnih«, »republikanskih«, ipd. komunitarizmov), ki jih spodbuja
globalizacija. Zato se mi že več let zdi še posebej pomembno, da se odkrito
soočimo s sedanjim razvojem pravega pravcatega evropskega apartheida, ki je spremljal formalne institucije
evropskega državljanstva in navsezadnje pomeni odločilni element pri blokiranju tega, da bi bila evropska
konstrukcija demokratična konstrukcija.«
Pojasnilo k članku »Po underground sceni« (Večer, 17. 4. 2013)
Reportaža o sprehodu za mlade popotnike (Večer, 17. 4. 2013),
ki ga prirejamo v MISC INFOPEKA, Pekarna-magdalenske mreže v okviru programa
Stopinje mesta, je vsekakor dobro povzela našo namero po tem, da smo v svojem
vodenju sprehoda za mlade popotnike domala zafrkantski, v kakršnem duhu upamo,
da je bila napisana tudi omenjena reportaža. Laska nam, da je v njem evidentna
naša kritičnost kot tudi samokritičnost, smo namreč mnenja, da je pošteno
soditi sebe kot sodiš druge, zaradi česar smo še posebno strogi do pekarnarjev,
katerih del smo tudi sami. Ker smo tenkočutne nravi, bi radi komični vložek
novinarke, ki je del napisanega izvzela iz konteksta, dopolnili s tistim, kar
menimo, da članku manjka.
Proces proti vstajnikom v Mariboru še vedno poteka.
Obramba je ovrgla policijske posnetke s helikopterja - na njih obsojenih ni
bilo; obramba je sodišču predstavila posnetke varnostnih kamer lokalov, ki
potrjujejo zgodbo obtoženih; obramba je sodišču predstavila račune, ki so jih
obtoženi plačevali prav v trenutku, ko bi naj po besedah policije izvajati
nasilje po mariborskih ulicah. In sodišče? Mariborsko sodišče? Ali res sledi
scenariju, po katerem je bilo treba disciplinirati mariborsko in slovensko
vstajo? Ali res še vedno verjame tistim policajem, ki trdijo, da so videli
obtožene tam, kjer jih kamere niso? Ali takšno sodišče sploh še služi občanom
in državljanom in ali sploh še lahko pričakuje, da mu bomo verjeli, da se ne
bomo nad njegovimi odločitvami pritožili na vse možne (in zlasti Evropske)
višje instance? Ali si takšni sodniki sploh še drznejo pričakovati, da bodo
občani verjeli v neodvisnost sodstva?