Po zapletih in nepravilnostih pri EPK, sedaj enako tudi z EPM.

"Pisarna EPM je bila glede na zahtevnost projekta predimenzionirana. Ob prevzemu so bile v njej zaposlene 4 osebe za čas trajanja projekta, 2 osebi sta delali preko podjemnih pogodb, 2 osebi sta sodelovali preko programa javnih del, 7 oseb pa je delalo preko študentskih napotnic. Po pregledu poročil smo ugotovili, da so nekateri študentje delali tudi 16 ur dnevno in mesečno opravili 273 delovnih ur, kar je v nasprotju z zakonom. - Ob pregledu delovanja pisarne EPM smo ugotovili, da so se vodilni s posameznimi organizacijami dogovarjali in posledično financirali določene projekte brez ustreznih razpisov (tudi do višine 9.661 EUR). Za službene poti tudi niso pridobivali naročilnic, nekatere aktivnosti pa niso primerno zavarovali in odpovedali, kar vsakodnevno dodatno bremeni proračun projekta (npr. odpovedane letalske karte ali nočitve). Ob tem so se neracionalno odločali za promoviranje projekta (npr. revija Kapital)."

Pozivamo vas k podpisu spodnje peticije proti lovu na ptice, hkrat pa opozarjamo na antropocentričnost diskurza v katerem ptice imenujemo "škodljivke",  "povzročiteljice gospodarske škode" in "lovna divjad". V tem kontekstu opozarjamo na koncept inherentne vrednosti živali (sinonima: intrinzična, lastna vrednost), ki  je oblikovan na naslednjih postavkah:
- živali niso sredstvo za doseganje človeških ciljev, ampak so cilj same po sebi;
- živali imajo vrednost izključno zaradi svojih lastnih, tj. neodnosnih lastnosti;
- živali imajo objektivno vrednost, tj. vrednost, ki je neodvisna od njihove uporabnosti za človeške namene. Inherentna vrednost živali je torej vrednost, ki presega ekonomsko vrednost živali kot potrošnega blaga. Več na: www.zazivali.org.

»Še zadnja, a ne najmanjša ovira (ki je zlasti opazna v Franciji, problem pa je splošen: to smo pred kratkim na krut način spoznali v Španiji, in sicer s pogromi zoper andaluzijske Maročane) preprečuje nastanek »evropskega ljudstva«: to je dejstvo, da evropsko državljanstvo znotraj meja trenutne Unije ni zasnovano kot priznavanje pravic in prispevkov vseh skupnosti na evropskih tleh, temveč kot postkolonialno ločevanje »avtohtonih« in »alogenih« populacij. Zato je evropska skupnost izpostavljena identitetnim krčem vseh vrst, po vzoru vzajemne krepitve izključevanj in komunitarizmov (tudi »nacionalnih«, »laičnih«, »republikanskih«, ipd. komunitarizmov), ki jih spodbuja globalizacija. Zato se mi že več let zdi še posebej pomembno, da se odkrito soočimo s sedanjim razvojem pravega pravcatega evropskega apartheida, ki je spremljal formalne institucije evropskega državljanstva in navsezadnje pomeni odločilni element pri blokiranju tega, da bi bila evropska konstrukcija demokratična konstrukcija.«

Reportaža o sprehodu za mlade popotnike (Večer, 17. 4. 2013), ki ga prirejamo v MISC INFOPEKA, Pekarna-magdalenske mreže v okviru programa Stopinje mesta, je vsekakor dobro povzela našo namero po tem, da smo v svojem vodenju sprehoda za mlade popotnike domala zafrkantski, v kakršnem duhu upamo, da je bila napisana tudi omenjena reportaža. Laska nam, da je v njem evidentna naša kritičnost kot tudi samokritičnost, smo namreč mnenja, da je pošteno soditi sebe kot sodiš druge, zaradi česar smo še posebno strogi do pekarnarjev, katerih del smo tudi sami. Ker smo tenkočutne nravi, bi radi komični vložek novinarke, ki je del napisanega izvzela iz konteksta, dopolnili s tistim, kar menimo, da članku manjka.

Proces proti vstajnikom v Mariboru še vedno poteka. Obramba je ovrgla policijske posnetke s helikopterja - na njih obsojenih ni bilo; obramba je sodišču predstavila posnetke varnostnih kamer lokalov, ki potrjujejo zgodbo obtoženih; obramba je sodišču predstavila račune, ki so jih obtoženi plačevali prav v trenutku, ko bi naj po besedah policije izvajati nasilje po mariborskih ulicah. In sodišče? Mariborsko sodišče? Ali res sledi scenariju, po katerem je bilo treba disciplinirati mariborsko in slovensko vstajo? Ali res še vedno verjame tistim policajem, ki trdijo, da so videli obtožene tam, kjer jih kamere niso? Ali takšno sodišče sploh še služi občanom in državljanom in ali sploh še lahko pričakuje, da mu bomo verjeli, da se ne bomo nad njegovimi odločitvami pritožili na vse možne (in zlasti Evropske) višje instance? Ali si takšni sodniki sploh še drznejo pričakovati, da bodo občani verjeli v neodvisnost sodstva?