123456/78910111213/14151617181920/21222324252627/28293031
Novice

 
 
Pon 8.5.2017
S Stopinjami mesta na varno!

Tema se nam je takoj, ko smo o njej začele govoriti na glas, zdela super priložnost, da se podamo v »mariborsko podzemlje«. Začele smo z načrtovanjem sprehoda in raziskovanjem lokacij zaklonišč po Mariboru. Ugotovitev, da je v našem mestu 211 zaklonišč in da za veliko večino sploh ne vemo, pa se dnevno gibamo v njihovi okolici, je bila le še dodaten razlog, da sprehod pripravimo in izvedemo. Potrebnih je bilo kar nekaj mailov in telefonskih klicev, veliko je bilo tudi takih, ki so naleteli na gluha ušesa ali slepa očesa, saj odgovorov preprosto ni bilo, ali pa naše_i sogovornice_ki niso bile_i naklonjene_i našemu obisku. Po daljšem usklajevanju in dogovarjanju glede terminov, smo se končno zorganizirale in podale na testni pregled lokacij. Še dobro! V enem izmed zaklonišč, za katerega smo bile dogovorjene, da nam odprejo vrata, je bilo vse zabarikadirano in ključ ni odpiral vrat. K sreči je bil že takrat z nami profesionalec - g. Hinko Samec, sedaj upokojenec, včasih pa član štaba civilne zaščite, zadolžen za zaklanjanje. Z njegovo pomočjo smo se v zaklonišče prebile skozi luknjo, do katere je bilo potrebno splezati skozi razbito okno. Ogledali smo si zaklonišče, če mu tako sploh lahko še rečemo, in bili šokirani nad videnim. To nam brez lastnih lučk sploh ne bi uspelo, saj v zaklonišču o napeljavah (česarkoli) ni več ne duha ne sluha. Ob vrnitvi na varno, torej ven, smo točko zaradi nevarnosti in nestrinjanja upravljalca črtale s seznama in nastal je nov plan, ki smo ga tudi realizirali.

 

Na dan sprehoda smo se dopoldan zbrale na Trgu revolucije ob javni toaleti, množica je počasi rasla in rasla in rasla, zbralo se nas je okoli 60. Po uvodnem nagovoru smo začele_i z ogledom zaklonišča v Medicinski fakulteti, ki je bilo zgrajeno šele pred nekaj leti in temu primerna je tudi moderna in nova oprema. Skozi garaže smo prišle_i do koridorja skrivnega zelenega tunela, ki Medicinsko fakulteto povezuje z Univerzitetnim kliničnim centrom, kjer se nahaja tudi vhod v zaklonišče. Skozi težka, debela zakloniščna vrata smo vstopile_i v osrednji prostor, kjer nam je g. Hinko predstavil normative za izgradnjo zaklonišč in z nami delil tudi dogodivščine, ki jih je doživel ob pregledih le-teh. Ogledale_i smo si tudi ostale prostore, kot so shramba vode, prostor z napravami, stranišča in umivalnica ter zasilni izhod, ki so ključni deli vsakega zaklonišča. Čakali sta nas še dve podzemni utrdbi, zato smo se morale_i odpraviti naprej. Pot nas je vodila čez Glavni most do Vetrinjske ulice, kjer smo v svojem naravnem okolju videle_i prezračevalne jaške in cevi za dotok svežega zraka v zaklonišče, ki se je nahajalo pod nami. Dogovorjene_i smo bili, da nam prav to zaklonišče razkažejo člani društva Glas podzemlja, ki so si v njem uredili snemalni studio in prostore za glasbene vaje. Ker nas je bilo za eno rudno preveč, smo se razdelile_i v dve skupini in spoznale_i zgodbo zelo dobre prakse uporabe zaklonišča v mirodobnem času. Nato smo nadaljevali s sprehodom proti Mestnemu parku. Vmesne postojanke smo izkoristile_i za informiranje o zakloniščih, pripovedovanje zgodb iz preteklosti in problematiziranje trenutnega stanja teh varovalnih objektov pod zemljo. Ko smo prišle_i do roba parka, so nas modre cevi takoj usmerile v pravo smer. Odprle_i smo železne pokrove in se po stopnicah podale_i skozi zaporna vrata v zaklonišče, ki je bilo skladno s standardi sestavljeno iz enakih prostorov kot prvo, le da so ti bili razporejeni drugače. Pod zemljo smo za vsak slučaj spregovorile_i o tem, kako reagirati v primeru sprožitve alarma in kako poteka polnjenje zaklonišč. Kdor prej pride, je prej na varnem! V Mariboru naj bi imeli dovolj kapacitet za 60% prebivalk_cev, a smo glede te številke po videnem in slišanem malce skeptične.

 

Če tudi tebe zanimajo mariborska zaklonišča, se nam lahko pridružiš v juniju, ko gremo spet na (ne)varno. Pod Piramido je namreč eno največjih javnih zaklonišč, ki pa je ta status zaradi slabega vzdrževanja že izgubilo. Divje bo! :)