Institucionalizacija - s tem pojmom razumemo prehod od neformalnega, samoorganiziranega delovanja, ki se financira izključno iz lastnih sredstev in neprofitnih dejavnosti k delovanju, ki je že podprto z javnimi sredstvi, naj gre za razpise ali enkratna vlaganja. Podoben premik je zaznati tudi v sami produkciji in idejah: gre za proces prehajanja od alternative k mainstreamu, po Attaliju od 'hrupa' h 'glasbi' - od tistega kar dominantna kultura imenuje hrup in čez čas privzame kot nekaj samoumevnega, tj. glasbo (natančneje: iz 'nasilja' ustvari 'lastnino'); od preizpraševanja, reflektiranja in samozadostnosti v pozitivnem smislu k odzivnosti in storilnostnim kriterijem, ki so le drugi izraz za tržno logiko v ekonomiji in demagogijo v politiki. Seveda je alternativa nujno stalno prehajanje med obema bregovoma, ki pa ravno zaradi motrenja in samorefleksije omogoča vračanje k 'hrupu' in za 'hrup' in s tem izmikanje blagovnemu fetišizmu - ekonomizaciji kulture in kulturalizaciji ekonomije ter pasivizaciji kulture in umetnosti, kar se v praksi kaže le še kot estetizacija krize, ki je kapitalizmu imanentna. Institucionalizacijo je moč motriti kot (1) organizacijsko obliko, (2) način delovanja in organiziranja in (3) vsebino in usmerjenost delovanja. To so nivoji, na katerih se prikazuje in prevprašuje pojavnost, identiteta, delovanje in učinkovanje v javnem. Institucionalizacija je v končni fazi tudi definiranje polja, ki omogoča razumevanje in orodja za razumevanje kulturnih praks; slednje pa je nujno, če želi biti prepoznana s strani javnih in strokovnih služb, ki ji naj zagotovijo možnost financiranja iz javnih sredstev.

Vir: Gregor Kosi, "KULTURNI CENTER PEKARNA: PRVA PETLETKA, OD SKVOTIRANJA DO INSTITUCIONALIZACIJE"