Ned 1.11.2009
EPK2012: neformalna formalnost ali formalna neformalnost ali...?

 

Udeležen na 'družnem lociranju skupnih problemov' (kot je bilo zapisano v vabilu g. Rukavine ), se nisem mogel znebiti občutka, da nisem na pravem mestu, da torej nisem ne na sestanku, ki ga vodi šef začasnega sekretariata in ne na sestanku, ki ga vodi direktor Narodnega doma. Slednji želi namreč preko prvega pomagati vsem tistim, ki se v 16 programskih stebrih direktno ne vidimo (spet dikcija iz vabila), kajti kmalu bosta imenovana umetniški in nadzorni svet projekta, pri čemer ni jasno, če ju bo imenoval začasni sekretariat, Narodni dom ali kdo tretji. Ker smo na srečanju slišali zagotovila, da je začasni sekretariat le posvetovalni organ, Narodni dom z direktorjem pa v koliziji interesov, je seveda jasno, da bo to nekdo tretji, a čemu ne bi prosto po velikem psihoanalitiku verjeli, da je spregovorilo nezavedno in se resnica - tj. imenovanje obeh svetov (in vse ostalo, kar EPK oblikuje) skriva nekje vmes, zato je tudi pomoč vsem tistim, ki se v 16 stebrih nismo prepoznali... nekje vmes.

Kako drugače razumeti govorjenje, da so pogovori z določenimi ljudmi, ki bodo sestavljali umetniški svet, že v teku, obenem pa na eksplicitno vprašanje kdo so ti ljudje, kdo jih predlaga, kdo jih bo imenoval in ali bodo/bomo deležni javne predstavitve, ni bilo odgovora? Kako drugače razumeti poziv, da naj neformalno pošljemo naše programske predloge sekretariatu? Kaj bo počel z njimi in kako obvezujoči bodo zanj ali koga drugega, ki bo odločal? Kako razumeti večino odgovorov, ki so se končevali s trditvijo, da g. Rukavina ni pristojen, da bi povedal ali definiral več, tj. razjasnil stvari? Kako razumeti namig, da so odnosi z ministrstvom za kulturo v zadnjem času poslabšani? Kako razumeti ponovno upravičevanje glomazne finančne postavke Festivalu Maribor z navedbami, da je odločitev sprejel mestni svet? Kako razumeti njegov namig ob govorjenju o letošnjem umanjkanju javnega poziva za mednarodne projekte: da upa, da bo naslednji proračun oz. rebalans boljši?

Predpostavimo, da je gospod Rukavina želel pomiriti rastoče nezadovoljstvo vpričo netransparentnosti projekta. Hvalevredno. Predpostavimo, da je želel na svojo stran pridobiti tiste akterje, ki nezadovoljni spremljamo vse nejasnosti in vso zakulisno igro in porabo javnih sredstev na področju kulture. Odlično! Predpostavimo, da je imel v trenutku, ko je govoril o poslabšanem odnosu z ministrstvom, v mislih imenovanje Petra Tomaža Dobrile za direktorja Direktorata za umetnost in je 'lociranje skupnih problemov' pravzaprav le mini teater, ki prikriva bistveno - spopad med mestno občino in ministrstvom za kulturo za 'lastnino' nad konceptom EPK-ja in njegovo izvedbo. Huh. Predpostavimo, da je njegov namig, da Čista energija in Surova energija predstavljata Kulturno sinergijo, le dober način vključevanja vseh tistih, ki se še niso odločili, kateremu gospodarju želijo podariti svojo kreativo v obliki predlogov in se odreči svoji zahtevi po javnem in transparentnem vodenju projekta, vključevanju žive kulture, difuziji sredstev in krepitvi nevladnega sektorja, ne pa javnih institucij, o katerih sam gospod Rukavina meni, da so rigidne in okostenele. (!) Lahko celo predpostavimo, da je njegov namen dober in konstruktiven, a prihaja žal, ponovno, na način, ki dvome v EPK strukturo le še utrjuje. EPK namreč ni neformalno formalni dogodek, ki nima agende, vizije in služi preštevanju zainteresiranih, niti ni formalno neformalni dogodek, ki je odvisen od dobre volje, sodelovanja, prostega časa, v končni fazi preverjanja 'ako bo kaj ratalo'. Vsi to vemo. Zato je tovrsten nastop brez jasnih odgovorov  še najslabši zanj kot sklicatelja, saj popravljanje za nazaj ni mogoče, nastavljanje EPK-ja za naprej v takšni obliki pa vse prej kot pozitivno sporočilo; ponavlja se namreč zgodba z začetka: kdo je kompetenten, kdo je opolnomočen, kdo predstavlja strokovno odločitev in kaj ima s tem oz. kakšen je odnos mestne politike? Teh odgovorov pa nam g. Rukavina seveda ne more dati. Ok, sestanek je služil izpovedovanju kulturnic in kulturnikov, pri čemer je g. Rukavina deloval kot veliki ohrabrujoči oče, sodelujoči pa smo, očitno nevešči in nepoznavajoči načine odločanja in delovanja 'mesta', prejeli zajetno mero psihosocialnega dela in se pomirili. Vse je pod kontrolo... Sarkazem na stran. Povejmo direktno: manko jasne vizije in politične volje je manko kulturne politike (in obratno) in lahko pomeni le eno - vladanje s pomočjo deljenja drobtinic. Javna funkcija in javni interes v kulturi sta v tem primeru le kupovanje socialnega miru, EPK pa dokončno 'nekje vmes'. Kaj pomenijo sive cone in kdo ima ali bo imel od njih največ koristi... je kristalno jasno.

"Vse predolgo je pri nas prevladovalo mnenje," je resno rekel, "da so glasovi volivcev orožje. To drži; glasovi so orožje, toda ne za volivce. Za volivca je njegov glas blago. Zanj je njegov glas orožje le toliko, kolikor je meč orožje za izdelovalca mečev. Ne uporablja ga, temveč prodaja. Če odjemalec kupi meč, lahko z njim brez pomisleka ubije prodajalca." (Bertolt Brecht: Posli gospoda Julija Cezarja)

 

Gregor Kosi