Kako zajebano težko je pisati, kako zajebano težko se je izogibati samoumevnemu pritiskanju tipk, fraziranju, spontanizmom, vtelelešenosti, slogu, žanru, pričakovanjem, lažnemu predajanju pomembnosti v kombinaciji znakov in nakladalski 'vse vem, a nič ne morem narediti' kritiki, avtorstvu, posebnosti ideje, posebnosti prakse, na kratko: identificiranju. Večnemu identificiranju, ki je le drugo ime za potrošnjo, tržno -posebnost, -nišo, -komuniciranje. Oblagovljenje in s tem kolonizacijo in privatizacijo, v končni fazi reprodukcijo družbenih odnosov, ki so danes le še ekonomski odnosi menjave blag(ra). Od znakov do razmerij, v smeri imaginarija, ki na veliko govori o svobodi, racionalnosti, barvitosti, multikultiju, povezovanju, vse le z namenom kroženja kapitala. Brez vpliva na dejanske odnose, brez kritičnega, političnega ali participatornega potenciala. Gnila meščanska sredinskost, ki za svobodo razglaša načelo neštetih možnosti prodaje in vsake toliko popolne razprodaje. Iz dneva v dan sredi iste mašinerije, polastitve znotraj razmerja hlapec - gospodar, kjer je hlapec le gospodar na drug način. Mentalno obzorje proizvodnega načina, ki se steka v neznosno lahkost podrejanja - naj gre za politično danost, ekonomizacijo umetnosti ali psihologizacijo vsega družbenega. Ekstaza smrti.

V tem obzorju je tudi prenova Pekarne projekt, ki oblasti služi za normalizacijo in dokončno vključitev neke posebne družbenosti v njen proizvodni način. Ureditev socialne in kulturne niše v centru mesta, njena prestavitev v okvire takšnih in drugačnih dominantnih okvirov: naj bodo zakonski, vsebinski, arhitekturni... dokončno bodo dobili domovinsko pravico. Ne da bi bila Pekarna v sedanjosti in preteklosti na njih imuna, nikakor, s sledenjem pogojem za sofinanciranje z javnimi sredstvi in ustvarjanjem ozkih identitetnih scen, ki sledijo logiki povpraševanja in ponudbe ter uveljavljajo ziheraško politiko preživetja in se kitijo s pojavnostjo oblačilnih slogov, je okvirom bolj podobna, kot bi si kadarkoli bila sposobna priznati. Dve podobi istega čigumija, ki se brez resnega premisleka in razvijanja strategij izhoda vdajata manj ali bolj dolgi poti v popolno odvisnost od vsakokratne mestne politike (kaj pa je kulturna politika drugega?) in vzgajanja potrošnikov alter trga, kluba, stopnišča, mimobežništva.

Mi smo prihodnost! Naj zveni še tako samovšečno ali patetično, če ne upamo zapisati, da smo prihodnost in da zanjo jamčimo s svojo eksistenco, potem tudi ne zmoremo prevzeti odgovornosti za prenovo in vse tisto, kar mora omogočiti. Nikakor ne zgornji scenarij potrošniškega vnebovzetja. Nasprotno, dosledno jo je potrebno razumeti kot Prenovo, prenovo vsega, kar vemo in smo; vseh odnosov in razmerij, vsega umevanja in vrednotenja, mišljenja in prakticiranja, ljubljenja in odklanjanja. Zato jo jemljemo prekleto resno. Vemo, da prenova pomeni le korak bližje k sesutju Kupimprodama, ki ga živimo! Na mizo dajemo vse, kar imamo, saj ne bo možnosti druge ali tretje Pekarne. Ostale bodo le nove Prenove. Pekarna v teh dneh praznuje 16 let delovanja in obenem pričenja(mo) s prenovo Upravne stavbe. Začetek in konec se stekata, vse kar preostane so odločitve in vsakodnevni boji za alternativno družbenost. Nihče te ne pozna, še sami ne dokončno. Zato! VIVA.

Stalker